Zabeležiti Stanko
Konec januarja sem na dan varstva osebnih podatkov sedela med obiskovalci prireditve urada informacijske pooblaščenke. Zavrteli so presunljiv dokumentarec »Izbrisati Davida« (»erasingdavid.com«). Zdaj vas enostavno moram vprašati: veste, kje vse ste zabeleženi vi? Stanka Šalamun , 28.6.2011
Dokumentarec pravzaprav ni osnovni razlog za tole pisanje, je pa zagotovo povod, kaplja čez rob. Zgodba govori o sleherniku, Angležu Davidu, poštenem človeku brez črne duše, ki ga zelo zmoti dejstvo, da o njem veliko ljudi in podjetij ogromno ve. To bi lahko bili tudi vi ali jaz. Ko gospod začne sistematično povpraševati po lastnih osebnih podatkih, ki so jih podjetja nabrala o njem, in med drugim ugotovi, da jih je samo Amazon zbral za nekajcentimetrski kup papirja, je njegova misija jasna: za 30 dni bo poskusil izginiti z obličja Zemlje, pri čemer bo načrtno in natančno brisal sledi ter jih, če bo potrebno, tudi potvarjal. Sledi mu par usposobljenih in izkušenih detektivov, ki ga bosta poskušala ujeti prej kot v 30 dneh.
Ste se kdaj resno vprašali, kdo vse v naši državi ve o vas skoraj več kot vi sami? Pred kom se, tako kot David pred svojimi zasledovalci, nikakor ne bi mogli skriti? Kdo ima zabeleženo, kdaj ste v lekarni kupili viagro, kje se je gibal vaš mobilni telefon ali avtomobil, kdaj je vaš potomec v šoli dobil cvek in kdaj ste imeli na bančnem računu toliko denarja, da bi se vas izplačalo okrasti? Ali celo, kje vse so digitalni zapisi edinstveno vaših in zelo težko spremenljivih biometričnih podatkov? Ne sprašujem o stvareh, ki ste jih prostodušno izklepetali med fejsanjem ali jih za 5 % popusta kakovostno zamenjali pri trgovcih z novci – govorim o osebnih podatkih, ki jih preprosto občasno morate zaupati v zameno, da »smete« v zmerno civiliziranem okolju plačevati davke in da lahko živite času primerno življenje.
No, jaz sem se, skupaj z nekaj podobno mislečimi sodelavci, pred kakim letom vprašala natanko to. Zazdelo se nam je, da je kopičenje osebnih podatkov v vladne in komercialne baze podatkov postalo super modno in da nas le še ZVOP-1 nekaj malega brani pred popolnim popisom (… kot da smo nepremičnine …). Želeli smo preskočiti klasične brezplodne protokolarne dvogovore s PR-oddelki nabiralcev osebnih podatkov tipa: »Kako pa vi skrbite za moje ključne osebne podatke, ki sem vam jih prisiljena zaupati?« »Hvala, odlično, kar brez skrbi!« Na okrog 50 uradnih naslovov, ki jih ni bilo vedno lahko jasno določiti, smo zato udarili s hudo resnim, po črki zakona pripravljenim dopisom z naslovom »Zahteva po seznanitvi z lastnimi osebnimi podatki«. (Če vas obrazec zanima, se mi javite.) Še prej smo pri katerem od naslovnikov poskrbeli, da so pobrskali po bazi, in tako aktivnost smo prav pikolovsko dokumentirali – med drugim smo poklicali na DURS in poizvedeli o natančnem stanju plačanih davkov, povprašali smo za kredit v banki in šli po zdravilo na recept. V dopisu smo zahtevali samo to, kar nam pripada po zakonu: katere osebne podatke hranijo in v katerih zbirkah, komu in zakaj so jih posredovali, čemu jih zbirajo, do kdaj jih bodo hranili, kako jih varujejo in obdelujejo ter ali so jih izvažali – vse opremljeno s sklicevanjem na člene zakona.
Kdo ima zabeleženo, kdaj ste v lekarni kupili viagro, kje se je gibal vaš mobilni telefon ali avtomobil, kdaj je vaš potomec v šoli dobil cvek in kdaj ste imeli na bančnem računu toliko denarja, da bi se vas izplačalo okrasti?
Poleg nekaj zglednih odgovorov, ki smo jih prejeli, je bilo precej zadovoljivih, slabi polovici naslovnikov pa se ni zdelo vredno spoštovati zakona. Med ignoranti zakona so tudi predstavniki ministrstva in prejemniki prispevkov. Iz odgovorov je velikokrat razvidno, da ne vedo, kje imajo osebne podatke, ali pa to, da so dopis zapisali zelo na hitro, še posebej pa je jasno, da zbirajo zelo veliko podatkov. Skoraj vsi poznajo mojo davčno ali matično številko. Moja banka ve o meni vse: kje jem, tankam bencin, koliko porabim za obleke, komu in kako velike kredite plačujem in koliko zaslužim. Zraven me premerijo in vtaknejo v neki predalček. Po zakonu smejo fotokopirati mojo osebno izkaznico, in ko želim za minimalni znesek skleniti trajnik, mi v podpis potisnejo izjavo, da lahko uporabljajo moje podatke za lastni marketing in da jih lahko posredujejo, skoraj komur koli želijo. Moja zdravstvena zavarovalnica zelo dobro ve, katera zdravila potrebujem. Moja knjižnica mi v ceniku ponuja transakcijski izpis izposojenega gradiva, a hkrati ne prizna, da te podatke zbirajo in hranijo. Po telefonu mi razložijo, da snemajo pogovor, iz odgovora pa tega ni moč razbrati. Zbirk seveda ne povezujejo z drugimi. Razen redkih izjem mi nobeden ne pove, kdo od zaposlenih je vpogledal »moje« osebne podatke. »Podtaknjenih« aktivnosti niso zaznali. Marsikdaj ne izdajo, v katerih zbirkah imajo moje osebne podatke, verjetno zato, ker tega še sami ne vedo. Iz veliko odgovorov se da razbrati, da se sploh ne zavedajo neskončno velikega bremena družbene odgovornosti zbiranja drobcev človeške zasebnosti.
In kako se je končala Davidova zgodba? Seveda so ga ujeli, kljub njegovi previdnosti. Izdale so ga vsakodnevne malenkosti, potreba po bližini njegovih najbližjih. Še prej pa je skoraj izgubil razum, ko je poskušal ubežati zasledovalcem, se skriti, ohraniti zase tisti mali košček sebe, ostati človek svojega sveta s svojo zasebnostjo in nekdo, ki ga ne morejo nadzirati. Njegov in drugi podobni primeri kažejo, da vsaj majhen košček svoje zasebnosti nujno potrebujemo, da preživimo. Zato ne morem preprosto odmisliti dejstva, da sem neprostovoljno in neizbrisljivo zabeležena na neobvladljivo mnogo mestih, morebitna talka vsakokratnih zmagovalcev volitev ali radovednih uslužbencev. Prav tako kot vi. Pa če nam je prav ali ne. Kaj bomo naredili s tem?
Komentarji
Bodite prvi in dodajte svoj komentar.
Komentiraj prispevek
Za komentiranje morate biti prijavljeni
Komentarji