Prodajajmo slovensko
Gospodarska diplomacija je priljubljena puhlica naših politikov. Kako ne bi bila, saj za ugotovitev, da je izvozna naravnanost za naše gospodarstvo edina mogoča usmeritev, ni treba biti ravno nobelovec za ekonomijo. Sploh, ker so slovenska podjetja v veliki večini relativno majhna in imajo premalo kapitala, da bi preboje na večje, zahtevnejše trge zmogla sama. Dare Hriberšek, 29.6.2012
Razen v vojnih razmerah večinoma vse države svojo diplomatsko prisotnost v drugih državah uporabljajo predvsem za navezovanje gospodarskih stikov. Na splošno se to počne na štiri načine: prek diplomatskih predstavništev, častnih konzulov, z ločenimi gospodarskimi predstavništvi (t. i. Trade promotion organizations ali TPO), zastopane pa so tudi prek svojih najuspešnejših podjetij, ki že poslujejo v neki državi. Ko države urejajo svoja razmerja, prvi par po navadi uvrstijo v zunanja ministrstva, drugo dvojico pa v resorje, ki v njihovi državi urejajo gospodarstvo.
Najljubša igrača politike
Prav ta delitev, torej na politično in gospodarsko diplomacijo, je zaznamovala prvi dve desetletji naše diplomacije. Slovenija se pravzaprav že ves ta čas odloča o načinu, s katerim bi najbolje odpirala vrata svojim izdelkom na tujem. Ker gre za občutljivo področje – diplomacija je bila vedno najljubša igrača politike – so naši sogovorniki, sicer karierni gospodarski diplomati, želeli ostati anonimni.
Z nastopom nove vladne koalicije se obenem tudi zaokroža selitev slovenske gospodarske diplomacije nazaj pod okrilje ministrstva za zunanje zadeve (MZZ), ki jo je začela že prejšnja vlada. A če bi kdo mislil, da stoji za tem tehtna, strateška usmeritev, se moti. V koalicijski pogodbi je bilo še do konca februarja zapisano obratno, torej, da bo ta segment zunanjih odnosov prevzelo ministrstvo za gospodarski razvoj in tehnologijo. Toda krepka pogajalska pozicija Karla Erjavca je
obrodila sadove in Radovan Žerjav se je moral zadovoljiti samo z vodenjem strateškega sveta, ki bo kreiral našo zunanjo ekonomsko politiko. A s tem se je odvrtela samo še ena epizoda nadaljevanke, ki ima že nekaj zgodovine.
Sem, tja in spet nazaj
Sprva, takoj po osamosvojitvi, smo si namreč gospodarsko diplomacijo prav tako organizirali v okviru MZZ in ta je imela po mnenju poznavalcev v tistem času še posebej pomembno vlogo, saj smo prek sklepanja dvostranskih ekonomskih sporazumov posredno pridobivali tudi mednarodna priznanja posameznih držav.
Ko je leta 1993 prišla nova Drnovškova vlada, se je gospodarska diplomacija preselila pod okrilje novoustanovljenega Ministrstva za ekonomske odnose in razvoj (MEOR), a popkovina z MZZ s tem še ni bila pretrgana, saj so gospodarski diplomati ostali tam zaposleni in tudi pri svojem delu so odgovarjali vodji diplomatsko konzularnega predstavništva (DKP).
Ob prelomu tisočletja je ministrica za gospodarstvo postala dr. Teja Petrin in selitev pod okrilje gospodarskega resorja se je začela odvijati nekoliko odločneje. Naši viri pravijo, da so se gospodarski diplomati tedaj večinoma strinjali s prehodom, nekaj odpora pa je vendarle bilo, zlasti tistih, ki so se zbali izgube diplomatskega statusa in priboljškov, ki jih ta prinaša.
Karierni diplomati nimajo znanja in spretnosti, ki jih nujno potrebuje gospodarski diplomat, da je uspešen. Uspeh zahteva predznanje in spretnosti s področja trženja, poznavanja trga, svetovnih gospodarskih trendov in poslovnih in finančnih tehnik.
Gospodarskemu ministrstvu (GM) je tedaj uspelo prevzeti le usmerjanje ekonomskih svetovalcev, celo častni konzuli, ki so s Slovenijo pogosto povezani prav z ekonomskimi vezmi, so ostali pod upravljanjem MZZ.
Petrinova, ki je tedaj preučevala prakso drugih primerljivih držav, je želela vzpostaviti tudi sistem strokovnega izobraževanja za gospodarske diplomate in se je v ta namen celo povezala z zunanjim ministrstvom Kanade, ki je na področju komercialne diplomacije ena najuspešnejših držav na svetu. A je bila posadka v Mladiki, ki ji je načeloval dr. Dimitrij Rupel, tedaj še član LDS, spet močnejša.
S prihodom Janševe vlade leta 2004 se je proces nadaljeval in na MG so začeli graditi tudi paralelno mrežo predstavništev v okviru Javne agencije za podjetništvo in tuje naložbe (JAPTI). Slednji so tako predstavljali obliko TPO, saj so delovali zunaj MZZ. Do vloge JAPTI so sicer skeptični skoraj vsi naši sogovorniki. Poleg tega, da se je agencija znašla pod plazom obtožb nekdanjih zaposlenih, je edine resnejše uspehe doživela le v okviru sodelovanja s Slovensko turistično organizacijo.
Vmes je vlada leta 2006 odpravila tudi obvezno članarino v Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) in podjetja, ki so iz članstva izstopila, so izgubila precej močno gospodarsko povezavo s tujino. Zadnja večja sistemska sprememba pa je napočila septembra 2009, pod zunanjim ministrom Samuelom Žbogarjem. Naloge, povezane z gospodarsko diplomacijo, so se odločili znova združiti v enotirni sistem delovanja pod upravljanjem MZZ. Kot so tedaj zapisali na zunanjem ministrstvu: »S ciljem, da MZZ prevzame večjo odgovornost za učinkovito uveljavljanje slovenskega gospodarstva v svetu ter za vzpostavitev enovitega in učinkovitega sistema podpore slovenskemu gospodarstvu v tujini.« Proces se je nadaljeval vse do danes in v zadnjih dveh letih so si postopoma priključili še vsa predstavništva JAPTI.
Kaj je torej bolje?
Na MZZ kot argument za migracijo navajajo zgled dveh evropskih držav, Danske in Finske, ki sta na svetovni ravni najuspešnejši pri internacionalizaciji svojih gospodarstev, obenem pa trdijo, da je tak trend, torej združevanje gospodarske diplomacije pod okrilje MZZ oziroma vključevanje MZZ v gospodarsko diplomacijo, tam, kjer je to bilo do zdaj v pristojnosti drugih ministrstev, prisoten tudi v drugih državah v svetu. Le diplomacija namreč lahko nastopa kot »advokat« in zastopnik interesov lastnih podjetij v tujih administracijah.
Po njihovem mnenju je bila bistvena tudi ukinitev dvotirnosti, ki je praviloma povzročala razpršitev odgovornosti in s tem manjšo učinkovitost, z vsem skupaj pa naj bi bilo bolj upoštevano tudi načelo učinkovite rabe proračunskih sredstev.
Druga stran, torej tisti, ki se zavzemajo za ločenost diplomacije in gospodarske diplomacije, pa meni, da naši diplomati za tako delo preprosto niso usposobljeni. Dr. Petrinova o tem pravi: »Karierni diplomati nimajo znanja in spretnosti, ki jih nujno potrebuje gospodarski diplomat, da je uspešen. Uspeh zahteva predznanje in spretnosti s področja trženja, poznavanja trga, svetovnih gospodarskih trendov in poslovnih in finančnih tehnik. Za tako mesto je primerna oseba, ki ima poslovno znanje in izobrazbo ter večletne izkušnje iz prakse na vodilnem položaju. Pogajanja na državni ravni z organizacijami, kot so na primer WTO, IMF, OECD, pa nimajo prave zveze s promocijo poslovnih aktivnosti za podjetja ali s pogajanji pri sklepanju posla med tujim in domačim podjetjem. Ali pa, denimo, s pripravo trženjskega plana za pomoč malim in srednjim podjetjem.« Kot še dodaja, je na Irskem za tovrstne kandidate postavljen pogoj, da so najmanj pet let delali v gospodarstvu na položaju vodje marketinga (ali višje), na mesto gospodarskega diplomata pa so imenovani za obdobje treh do štirih let.
Kljub temu da je zaobrnil proces, za katerega si je prizadevala, pa Petrinova ni kritična do prejšnjega ministra Žbogarja, ker se je po njenem mnenju prenove gospodarske diplomacije lotil zelo zavzeto, zlasti z ustanovitvijo dveh strateških svetov s tega področja, v okviru katerih so strokovnjaki pripravljali smernice za nadaljnje delo. In zlasti s prizadevanji, da bi diplomate in podjetnike pred odhodom v tujino tudi primerno opremili z osnovnim znanjem.
Gospodarski diplomati, s katerimi smo se pogovarjali, so na strani Petrinove. Po njihovem mnenju gospodarstvo v tuji državi potrebuje precej več kot človeka s telefonom, zlasti ko govorimo o človeku, ki se v življenju še nikoli ni ukvarjal s poslom. Dodajajo, da bi pri delovanju v gospodarskem resorju najverjetneje tudi lažje ohranjali pristnejši stik s podjetji.
Kritike pa so deležni tudi naši podjetniki, ki se s kapitalom na tuje pogosto odpravijo brez vsake resne strategije. Še več, menda se najdejo tudi taki, ki ekonomskim svetnikom preprosto dostavijo prodajne kataloge svojega podjetja in pričakujejo, da bo osebje misije poskrbelo za njihovo distribucijo.
Malokdo se še spomni, da smo celo v Jugoslaviji poznali neke vrste strokovni izpit, namreč, vsakdo, ki je želel poslovati s tujino, je moral pridobiti posebno zunanjetrgovinsko licenco. Ta je vsebovala osnovno znanje o carinskih predpisih, transportnih klavzulah in podobno. Izkušenejši diplomati se strinjajo, da bi se ustrezna priprava podjetij morala začeti že doma.
Kakor koli, vsi se strinjajo, da je stvari treba sistematizirati na ta ali oni način, saj je bilo do zdaj vse bolj ali manj prepuščeno iznajdljivosti in sposobnosti posameznega gospodarskega diplomata.
Gospodarska diplomacija v številkah
Na 56 slovenskih DKP deluje skupaj 27 ekonomskih svetovalcev, ki so imenovani za obdobje štirih let. Pri odpiranju in zapiranju mreže DKP pri MZZ sledijo interesom slovenskega gospodarstva, zato so nedavno odprli veleposlaništvi v Albaniji in Braziliji, konzulat v Šanghaju, generalni konzulat v Istanbulu pa je dobil diplomata za gospodarske zadeve. Na veleposlaništvi v Črni gori in Indiji so na novo razporedili ekonomska svetovalca ter veleposlaništvo v Moskvi okrepili z dodatnim ekonomskim svetovalcem.
V letu 2011 so bile pripravljene ustrezne normativne podlage za delovanje poslovnih pisarn v tujini. Gre za pisarne, kjer bosta podjetnikom na voljo osnovna pisarniška infrastruktura ter pomoč osebja. Vzpostavljena je bila osnovna infrastruktura za delovanje poslovnih pisarn v okviru DKP v Moskvi, Carigradu, New Delhiju in Šanghaju. Oktobra 2011 pa je bil objavljen še javni poziv za oddajo poslovnih pisarn v začasno uporabo v prvi polovici letošnjega leta tudi za DKP v Bruslju, Budimpešti, Parizu, Tokiu in Washingtonu.
Treba je še dodati, da tudi predstavništva, na katerih ni posebej razporejenega ekonomskega svetovalca, nudijo podporo gospodarstvenikom, pač z diplomatskim osebjem. Na MZZ še poudarjajo, da je prav gospodarska diplomacija primarna naloga vseh slovenskih veleposlanikov.
Konec dober?
Tega ne ve nihče, zlasti ker je predsednik vlade po vnovični spremembi koalicijske pogodbe za medije povedal tole: »Gospodarska diplomacija bo tako ostala formalno na ministrstvu za zunanje zadeve, funkcionalno pa se bo povezala z gospodarskim ministrstvom, in sicer tesneje, kot je bila do zdaj.« S tem je sprožil nova ugibanja, ali to pomeni vnovično mešanje pristojnosti, odgovornosti in proračunskih sredstev.
Dalje se poraja vprašanje, zakaj bolje ne izkoristimo mreže častnih konzulov oziroma zakaj na mesta ekonomskih svetnikov vsaj tu in tam ne zaposlujemo lokalnega kadra. Najprej, ker bi ga lahko zaposlovali po potrebi, z letnimi pogodbami, in dalje, ker bi bil zagotovo bistveno cenejši – našemu diplomatu v tujino običajno preselimo celotno družino, kar je povezano s precejšnjimi stroški. Zadnje, in morda najpomembnejše, tak kader bi precej bolje poznal gospodarstvo in lokalne običaje.
A slednje je malo verjetno. Diplomacijo smo uvodoma kot priljubljeno igračo politikov omenili prav zato, ker ta delovna mesta skoraj v vsaki državi predstavljajo eno najvišjih mogočih neformalnih plačil visoke politike.
Komentarji
Bodite prvi in dodajte svoj komentar.
Komentiraj prispevek
Za komentiranje morate biti prijavljeni
Komentarji