Avtorska zaščita računalniških programov

Računalniški programi so varovani z avtorskimi pravicami tako kot, denimo, literarna dela. Kot ni avtorsko zaščiteno vsako besedilo, ker sleherno ni literatura, tako tudi vsak računalniški program ni avtorsko delo. Kdaj je torej program avtorsko zaščiten in na katere druga načine ga še lahko zaščitimo? dr. Boštjan Berčič, 15.12.2010

Računalniški programi so varovani z avtorskimi pravicami, vendar pa vsak program še ni avtorsko delo. Le-ti morajo izpolnjevati nekaj kriterijev, da jih lahko štejemo za avtorske stvaritve, med katerimi so najpomembnejši kriterij individualnosti, intelektualne stvaritve ter izraženosti v fizičnem svetu. Ključno pri tem pa je, da je avtorskopravno varovan zgolj dobesedni zapis kode, ne pa ideja (algoritem, podatkovna struktura). Navadno je posamezno idejo mogoče realizirati na različne načine, denimo z različnimi algoritmi in podatkovnimi strukturami. Uporaba drugačnega algoritma, ki privede do enakega izida, ali pa celo uporaba istega algoritma, zapisanega, denimo, v drugem programskem jeziku, kar lahko štejemo za enako idejo v drugačni izvedbi, zato ne predstavlja kršitve avtorske pravice.

Včasih pa je posamezno idejo mogoče realizirati na en sam način. V takih primerih v skladu z doktrino združitve ideje in njenega izraza, ki se je razvila v ameriškem pravu in do zaključkov katere bi z uporabo splošnih načel avtorskega prava lahko prišla tudi domača sodišča, nezmožnost zaščite ideje prevlada nad možnostjo zaščite izraza ideje. Zaščita izraza ideje bi v takem primeru v resnici pomenila zaščito ideje same, to pa je zaščita, ki je avtorsko pravo običajno ne ponuja, kar pa ne velja nujno za patente.

Trije kriteriji za avtorstvo

Računalniški program morajo izpolnjevati nekaj kriterijev, da jih lahko štejemo za avtorske stvaritve. Najpomembnejši kriteriji so kriteriji individualnosti, intelektualne stvaritve ter izraženosti v fizičnem svetu.

1. Kriterij individualnosti Individualnost pomeni, da se računalniški program po eni strani dovolj razlikuje od drugih programov, da je lahko predmet samostojne avtorske pravice, in da je po drugi strani dovolj obsežen, da zanj sploh lahko nastane avtorska pravica. Program torej ne sme biti kopija ali predelava drugega avtorskega dela, kar bi njenega ustvarjalca izpostavilo očitkom kršenja avtorskih pravic in/ali pa vzpostavilo režim soavtorstva, nekaj vrstic izvirne kode pa tudi še ne zadošča za avtorsko delo. Dodatni pogoj za individualnost je, da se program dovolj razlikuje od generičnih rešitev, ki zaradi svoje splošnosti in razširjenosti ne morejo biti predmet zaščite.

2. Kriterij intelektualne stvaritve Ta kriterij zahteva, da je program plod kreativnega dela in da njegovo stvarjenje zadošča nekemu minimalnemu kriteriju zahtevnosti. Deklaracija preprostih spremenljivk, tudi če je obsežna, denimo, še ne zadošča kriteriju kreativnosti, deklaracija kompleksnih podatkovnih tipov, npr. razredov, pa bi mu že lahko.

3. Kriterij izraženosti v fizičnem svetu Ta kriterij zahteva, da je abstraktna ideja programa konkretno realizirana v programskem jeziku in na določenem mediju. Pri tem je pomembno, da je avtorskopravno varovan samo ta dobesedni izraz v fizičnem svetu, ne pa ideja sama, ki je podlaga zanj, čeprav je prisotnost ideje hkrati nujni predpogoj, da pri izrazu sploh gre za avtorsko delo. Gre za znano avtorskopravno načelo dihotomije med idejo in njeno realizacijo, po kateri avtorsko pravo varuje izraz ideje, ki mora biti tako ali drugače opredmetena v zunanjem svetu, na primer v obliki literarnega besedila ali pa v obliki izvorne kode pri računalniških programih, ne pa ideje same, na primer ideje literarnega dela ali pa ideje posamezne aplikacije – kakšna je njena funkcionalnost, kakšna je uporabniška izkušnja, kakšna je struktura programa. Tako kot v literaturi ni mogoče zaščititi ideje detektivskega ali pa ljubezenskega romana, varovana pa so lahko imena glavnih junakov, tako tudi pri računalniških programih niso zaščitene ideje (na primer funkcionalnost elektronskih preglednic) ali algoritmi (na primer algoritem za razvrščanje), pač pa zgolj dobesedni zapis posameznega algoritma oziroma programa.

V zvezi z avtorskimi pravicami pri računalniških programih je pomembna tudi ameriška doktrina »scènes à faire«, po kateri avtorskopravno ne morejo biti varovane generične rešitve. Sam izraz izvira iz filmske industrije, kjer so nekatere scene v žanrskih filmih tako tipične, da v zvezi z njimi, na primer z dialogi, s karakterji, ni mogoče zahtevati avtorskega varstva. Tako na primer pri programiranju ne morejo biti zaščitene klasične podatkovne strukture, kot so seznami, drevesa, grafi ali skladi.

Registracija avtorskega dela

Avtorsko varovanje programov, za razliko od patentov in drugih pravic intelektualne lastnine, nastane po samem zakonu (ex lege) in zanj ni potrebna registracija. Tako velja tudi v ZDA, kjer je bila eksplicitna registracija potrebna do leta 1978, do sprejetja Bernske konvencije. Če kasneje v zvezi z avtorstvom pride do spora, odločajo o avtorstvu sodišča, in sicer po načelu proste presoje dokazov. V tem smislu je priporočljivo, da avtor shrani dokazila o izvoru avtorstva, na podlagi katerih je kasneje posredno ali neposredno sposoben izkazati, da je avtor.

Kljub temu da registracija ni nujna, pa je v nekaterih državah mogoča – avtorsko delo je pri nas mogoče po 174. členu Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah ZASP registrirati pri Avtorski agenciji Slovenije. Registracija omogoča lažje kasnejše dokazovanje avtorstva, vendar ni zanj niti pogoj niti odločilen dokaz – kljub registraciji tretja oseba lahko dokazuje, da avtorstvo pripada njej, sam zapis v registru pa ne ustvarja pravne domneve, da je registrator tudi avtor. Če tretja oseba dokaže, da avtorstvo pripada njej, lahko seveda doseže tudi spremembo navedbe avtorstva v registru.

Pri računalniških programih je navadno avtorskopravno varovana izvorna koda programa, vendar se lahko avtorsko varstvo nanaša tudi na druge elemente programa, denimo na videz programa (look & feel), grafične elemente na zaslonu, končno pa tudi na pojavitev avtorskih del v samem izvajanju programa – denimo predvajanje glasbe, prikazovanje znamk ali zaščitenih likov. Pri vseh teh elementih gre za izraženost v fizičnem svetu v smislu predvajanja po zvočnikih ali prikazovanja na zaslonu in so lahko predmet avtorskopravnega varstva, če sicer izpolnjujejo tudi druge pogoje, ki so potrebni za avtorsko delo: samostojnost ter kreativni element pri stvaritvi.

Program kot poslovna skrivnost

Računalniški programi so poleg avtorskega varovanja lahko varovani tudi z drugimi pravicami intelektualne lastnine: s patenti, poslovnimi skrivnostmi, pa tudi z blagovnimi in s storitvenimi znamkami. Pri nas se pogosto srečujemo predvsem s pogodbami o varovanju poslovne skrivnosti. Zakaj pa je tovrstno pogodbeno urejanje sploh potrebno, če dobesedna uporaba kode drugega programerja, kakor smo zapisali, ni dovoljena?

Nič ni namreč narobe, če od drugod povzamemo ideje za programe ali algoritme. Posameznik ali podjetje lahko zato razkritje izvorne kode pogojuje s podpisom pogodbe o varovanju poslovne skrivnosti – ne zato, ker izvorne kode kot dobesednega zapisa ne bi ščitila že avtorska pravica, pač pa zato, da se v tajnosti ohrani tudi struktura programa, uporabljeni algoritmi, podatkovne strukture. Vse našteto avtorskopravno ni varovano, v primeru podpisa pogodbe o nerazkrivanju pa najpogosteje postane predmet prepovedi razkrivanje tretjim osebam ali celo prepovedi lastne uporabe, torej s strani osebe, ki ji je bila koda razkrita.

Pri programih avtorsko niso zaščitene ideje ali algoritmi, pač pa zgolj dobesedni zapis posameznega algoritma oziroma programa.

Vendar pa takšna pogodba, za razliko od avtorskopravnega varstva, ki velja za vse, velja le med pogodbenima strankama. Zato je pri pogodbenem urejanju zaupnosti oziroma nedovoljenosti uporabe zelo pomembno, da taka pogodba vsebuje tudi določbe o sankciji za kršitev prepovedi razkrivanja ali posredovanja predmeta pogodbe tretjim osebam. Če namreč izvorna koda pride v roke tretjih oseb, ki niso stranka pogodbe, jo varuje le še avtorska pravica. Za razkrivanja so zato po navadi zagrožene visoke pogodbene kazni, prav tako pa je razkrivalec lahko odgovoren za škodo, ki v zvezi s tem nastane. Slednja izvira iz dejanj tretjih oseb, ki so uporabile ideje iz razkrite kode in niso pogodbene stranke.

Patentiranje programov

Patent omogoča zaščito posameznega končnega izdelka ne glede na proces, v katerem nastane. To pomeni, da zaščita vključuje vse vrste procesov, v katerih lahko nastane. Patent po drugi strani omogoča tudi zaščito posameznega procesa, v katerem izdelek nastane – v tem primeru ni zaščiten končni izdelek kot tak pač pa zgolj določena vrsta procesa, ki pripelje do njega. Ker je za računalniške programe pomembneje, kaj počnejo, kot pa to, kako konkretno je posamezna ideja realizirana v posameznem programskem jeziku ali na posameznem stroju, in ker je potek algoritma v času neke vrste proces, bi bila patentna zaščita računalniških programov vsebinsko načelno ustreznejša kot zaščita z avtorskimi pravicami. Te, kot rečeno, ščitijo programe podobno kot literarna dela.

Glede na povedano bi bilo računalniške programe kot izume mogoče patentirati kot procese, ki vodijo k določenim izidom. Patentirati bi bilo, denimo, mogoče potek posameznega algoritma oziroma algoritem sam. Še širši bi bili patenti za izid (denimo izid obdelav), na primer patent za posamezno vrsto ali funkcionalnost aplikacije.

Ponekod je možnost patentiranja računalniških programov dopuščena, na primer v ZDA, kjer so programi patentibilni, tako kot, denimo, tudi še abstraktnejši poslovni procesi, kot je Amazonov One-Click. V Evropi možnost patentiranja programov ni (več) izključena. Nekaj časa je veljalo, da programi sploh niso patentibilni, potem je prevladalo mnenje, da programi niso patentibilni sami zase, torej samostojni, lahko pa so patentibilni, če so del procesa, ki je patentibilen. Patentibilen bi bil, denimo, program, ki bi nadzoroval potek proizvodnega procesa, vendar le njegova uporaba znotraj tega procesa. V zadnjem času pa so razmere glede tega precej nejasne, saj se tudi v Evropi že pojavljajo patenti, ki se nanašajo na računalniške programe kot take (ali celo poslovne modele). V tem smislu tudi slovenski Zakon o industrijski lastnini iz leta 2001 ne izključuje možnosti, da bi bili predmet patenta tudi računalniški programi.

Dobesedna uporaba kode drugega programerja ni dovoljena, nič pa ni narobe, če od drugod povzamemo ideje za programe ali algoritme.

Razlogi proti možnosti patentiranja programske opreme so sicer podobni kot razlogi proti patentiranju katere koli materije: patent je umetni monopol, ki izkoriščanje ideje omogoča le njenemu izumitelju. To ima lahko po eni strani pozitivne učinke na izumiteljsko dejavnost, negativne posledice pa lahko občuti družba, ker patent (začasno) onemogoča ponovno uporabo dobrih rešitev, izumitelj sam pa ni vedno sposoben ali pripravljen trgu ponuditi svojega izuma v dovolj velikem obsegu, ki bi bil družbeno optimalen. To pa upočasnjuje povečanje produktivnost in splošne blaginje družbe.

Vsi članki tega avtorja

‹ nazaj

Komentarji

Bodite prvi in dodajte svoj komentar.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje morate biti prijavljeni

RSS feed

Novice

Arhiv novic ›

Koledar dogodkov

Več dogodkov ›