Grdi, umazani, zli?
Vlada je padla in videti je, kot da v družbi vlada vsesplošni kaos. Tudi v informatiki je podobno. Nekatera podjetja imajo zaradi manjših naročil resne težave, IT-sceno pa je pretresel tudi Supervizor, ki je razkril, katera podjetja živijo bolj ali manj od države. Oziroma vse bolj životarijo, ker pri državi ni zaznati želje po razvoju. Robert Sraka, 29.11.2011
Supervizor, ki ga je pripravila Komisija za preprečevanje korupcije, je doživel neverjeten spletni uspeh. Hkrati je poskrbel za to, da smo lahko prvič transparentno pregledali poslovanje države z IT-podjetji. Pa ne, da bi program pri tem razkril kaj presenetljivega. Le potrdil je nekatera že dolgo znana dejstva – da so številna IT-podjetja odvisna skoraj izključno od države, da so nekatera postala »dvorni dobavitelji« tej ali oni državni instituciji in da pretežni del denarja podjetja prejmejo ob koncu leta, ko morajo proračunski uporabniki na hitro porabiti sredstva, ki so jim bila dodeljena za tekoče leto. Če tega namreč ne naredijo, se jim bodo v prihodnje zmanjšala.
O tem smo se v intervjuju pogovarjali s predsednikom Komisije za preprečevanje korupcije Goranom Klemenčičem, ki brez dlake na jeziku pove, da država nima spodobne strategije na področju informatizacije, saj večino denarja porabi za strojno opremo in vzdrževanje starih aplikacij. To še dodatno potrjujejo iz leta v leto enaka sredstva za IT, kot da je z zakonom določeno, da mora država porabiti 61 milijonov evrov letno za to.
Slabo pa bi bilo, če bi razkrite zneske uporabili za to, da bi obsojali IT-podjetja ali klestili proračun za informatiko. Res je, da je mogoče pri informatiki na hitro kaj prihraniti, vendar bi bilo to zelo kratkovidno ravnanje. Namesto tega bi bilo treba denar usmeriti v sveže projekte in ideje ter pri tem poskrbeti, da bomo imeli državljani res kaj od tega. Domači razvoj pa država mora vzpodbujati tudi z naročili domače programske opreme, kot to počnejo vse razvite države. Drugo vprašanje je, koliko je treba vlagati v strojno opremo. Na žalost je bil do zdaj poudarek predvsem na tem. Poglejmo samo projekt eZdravje, kjer je težišče še zmeraj na opremi in vzpostavitvi hrbtenice za izmenjavo podatkov, čeravno očitno dovolj varno infrastrukturo že imamo v okviru Zavoda za zdravstveno zavarovanje Slovenije.
Slabo bi bilo, če bi razkrite zneske o državnih IT-naročilih uporabili za obsojanje IT-podjetij ali klestenje proračuna za informatiko. Res je, da je mogoče pri informatiki na hitro kaj prihraniti, vendar bi bilo to zelo kratkovidno ravnanje.
V podjetjih se dvojne infrastrukture že ne bi lotili brez zelo dobrega razloga. A tudi v podjetjih ne manjka izzivov. Eden trših orehov v mnogih večjih podjetjih je učinkovito poslovno obveščanje, ki temelji na podatkovnih skladiščih. Čeravno se o tem na glas ne govori, mnogi projekti podatkovnih skladišč ne uspejo, če pa že, pa mnogi pozneje postopoma zamirajo, ker zmanjka energije ali sredstev za sprotno prilagajanje podatkovnega skladišča spremembam v poslovanju ali opremi.
Prav zato smo se tokrat lotili podatkovnih skladišč kot glavne teme – da jih ponovno potegnemo na plan in pregledamo, kako napreduje tehnologija. Podatkov je namreč vse več, uporabniki pa so vse zahtevnejši, čemur morajo z evolucijo podatkovnih skladišč in tehnologije slediti tudi podjetja. Če seveda želijo uporabiti tehnologijo kot svojo konkurenčno prednost.
Komentarji
Bodite prvi in dodajte svoj komentar.
Komentiraj prispevek
Za komentiranje morate biti prijavljeni
Komentarji