Kako umazano je IT-korito?

Zadnja leta so prenekateremu Slovencu v mislih zrasla oslovska ušesa ob razkrivanju afer iz preteklosti, zlasti tistih, ki se tičejo neracionalne porabe javnega denarja. Čeprav sodišča še niso dokazala ničesar, je čez palec in po izjavah dobro obveščenih moč soditi, da so prvaki gradbeniki. Toda letošnje poročilo Komisije za preprečevanje korupcije je pokazalo, da tudi področji informatike in farmacije ne capljata daleč zadaj. Dare Hriberšek, 29.11.2011

Minilo je dober mesec, odkar je Komisija za preprečevanje korupcije (KPK) predstavila spletno aplikacijo Supervizor, ki domači javnosti omogoča vpogled v tokove javnega denarja za obdobje od začetka leta 2003 pa vse do danes. Brskati med ponudniki in naročitelji je zanimivo početje, in kljub temu da je orodje precej osnovno, je z nekaj truda moč poiskati tudi nekatere vzorce.

Med vsemi podjetji, ki so v tem obdobju bila deležna javnega denarja, je tudi približno 3.500 takih, ki imajo po AJPES-u svojo dejavnost klasificirano kot dejavnost s področja informatike. Lahko si mislite, da področja ni lahko razmejiti. Tako smo se, denimo, za potrebe članka odločili, da izločimo večinsko državni Telekom, ki je v tem, skoraj osemletnem obdobju, iz proračuna prejel 276 milijonov evrov, ter njegovo pripojeno podjetje Mobitel s 77 milijoni evrov. Izločili smo tudi nekatera podjetja, ki so sicer registrirana za dejavnost, a za državo opravljajo druge naloge.

Ob tem je treba dodati, da lahko pri posameznih zneskih pride do napak, zlasti zaradi prenosa faktur ob koncu koledarskega leta. Prav tako ni nujno, da je navedeni prejemnik tudi končni prejemnik denarja, saj je lahko imel za posel najete podizvajalce. V aplikaciji prav tako ni podatkov o nakupih naših najskrivnostnejših organov, torej tajnih služb in organov pregona, ki prav tako nakupujejo pri domačih podjetjih. Nekatera od njih so torej zaslužila še več, kot nam to pokaže Supervizor.

Za začetek smo podjetja razvrstili po velikosti prejemkov v obdobju, ki ga pokriva Supervizor. Našli smo jih tako, da smo pri posameznih ponudnikih izločili informacijska podjetja z nad dvema milijonoma javnih prihodkov, nato pa poiskali njihove celotne zneske. Odločno prvo je podjetje SRC.Si, ki je v tem obdobju prejelo 108 milijonov evrov, na drugem mestu je z 98 milijoni družba S & T, tretje pa je podjetje Unistar LC, ki je iz proračuna v tem obdobju dobilo 55,4 milijona. Imena še nekaj nadaljnjih podjetij si lahko ogledate v tabeli. Kar 24 podjetij je v merjenem obdobju prejelo po več kot 10 milijonov evrov. Sodeč po zneskih in tem, da je podjetij kot rečeno okoli 3,500, lahko mirno rečemo, da naša država pri stroških za informatizacijo niti ni zelo mačehovska.

KPK je že pred razkritjem Supervizorja opravila nekaj analiz, izsledki, ki so jih – brez konkretnih navedb podjetij – prikazali v zadnjem letnem poročilu, pa kažejo na nekatere posebnosti panoge. Posebnosti, ki bi lahko nakazovale, da gre za dejansko zelo ogroženo panogo v korupcijskem smislu.

Sindrom dedka Mraza

Najprej omenimo staro modrost porabnikov javnega denarja, in sicer, da je treba do konca leta nujno poskrbeti, da so porabljena vsa razpoložljiva sredstva. Napol v šali pravilo niti ni tako zelo skregano z ravnanjem dobrega gospodarja, saj bo Janezova organizacija v nasprotnem primeru prihodnje leto prejela ustrezno manj denarja.

Zato kot prvo posebnost, ki so jo zaznali v KPK, omenimo, da so izplačila IT-podjetjem skoncentrirana na konec leta. To samo po sebi še nujno ne kaže na obstoj morebitne koruptivne prakse, povsem lahko gre tudi za slabo načrtovanje naložb proračunskega porabnika ali pa morda celo za odrinjenost IT-naložb, ki jim tako sleherno leto pripadejo le ostanki. Kakor koli, komisija se je izognila navajanju konkretnih primerov. A teh ni težko najti. Da bi obšli arbitrarnost pri njihovem navajanju, poglejmo finančne tokove prve trojice s prejšnje lestvice. Opazno je, da vsa tri podjetja najvišje zneske prejmejo prav vsako leto decembra.

V KPK so za primerjavo vzeli vsa preostala izplačila iz proračuna in pri njih takega vzorca, torej močnega dviga izplačil ob izteku leta, ni opaziti.

Priklenjenost …

Druga značilnost je, da se nekateri proračunski porabniki močno vežejo na enega samega ponudnika. Analitiki KPK so pod drobnogled vzeli podjetja, ki so vsako leto dobila približno enak delež informacijskega proračuna nekega proračunskega porabnika, pri čemer so upoštevali tudi 10-odstotno toleranco. Informacijski proračun posameznega organa so izračunali tako, da so sešteli vsa njegova nakazila podjetjem, registriranim za dejavnosti s področja IT. Razkrilo se je 33 parov, ki so na ta način neprekinjeno sodelovali vsaj osem let. Komisija je pojav pospremila z ugotovitvijo, da vse skupaj kaže na visoko odvisnost posameznih proračunskih porabnikov od omejenega kroga ponudnikov, kar duši zdravo konkurenco in zato povzroča višje stroške za državo na tem področju.

Na tako anomalije sta že lani opozorila Urad RS za varstvo konkurence (UVK) in Računsko sodišče RS (RSRS), ko sta področje IT-razpisov označila za tvegano, ponudnike pa neposredno obtožila karteliranja. Obtožila sta jih, da igrajo podobno igro kot gradbena podjetja, torej, da si na razpisih konkurirajo samo navidezno. Igor Šoltes, predsednik računskega sodišča, vzporednice med kartelnim ravnanjem gradbenikov in ponudnikov informacijskih storitev povzema takole: »Pomembna razlika je v aneksih. Teh IT-ponudniki ne sklepajo, ampak se kar poročijo z naročnikom z nadgradnjami in licencami. To je poroka, razveza pa navadno zelo veliko stane.«

Povprašali smo na UVK, kjer so obljubljali postopke, a se je vmes zgodila zamenjava na vrhu, Janija Soršaka je zamenjal Damjan Matičič. Ta je očitno drugačnega mnenja kot predhodnik, saj so nam njegovi uslužbenci zatrdili, da ni zaključen noben postopek. Na vprašanje, ali so kakšnega začeli, pa so nato obotavljaje odgovorili, da ne. »Ni časa, kadrovsko smo podhranjeni in imamo druge prioritete,« so še dodali.

Z ugotovitvami KPK, UVK in RSRS se je sicer moč strinjati, vendar je resnici na ljubo prav to ena od značilnosti panoge. Na področju informacijskih tehnologij odločitev za določenega ponudnika najpogosteje pomeni tudi poznejše dolgoletno partnerstvo, povezano z vzdrževanjem, nadgradnjami, izobraževanjem in obnavljanjem morebitnih licenc. Še več, povsod v svetu je za podjetje pozitivna referenca, če ga država pogosto najema za svoje potrebe.

Med znaki, ki naj bi kazali, da s prosto konkurenco pri poslih z državo ni vse v najlepšem redu, so na UVK naštevali še drobljenje naročil in s tem omogočanje izvedbe naročil brez razpisa, prepoved vzporednega uvoza (gre za primere, ko tuji, cenejši ponudnik ne želi prodati blaga, če ima podjetje v Sloveniji zastopnika) in pojavljanje blagovnih znamk v javnih razpisih. Naši IT-razpisi so namreč še nedavno občasno vsebovali posebnost; v njih je država neposredno povpraševala po izdelkih, denimo, Microsofta, IBM-a ali Oracla, ne pa po programski opremi za določen namen, zaradi česar bi se lahko na razpis prijavili tudi drugi ponudniki. Mimogrede, brskanje po Supervizorju zelo pogosto navrže javna naročila, pri katerih je bil izbrani ponudnik edino sodelujoče podjetje. Pogosto tudi v primerih, ko gre za povpraševanje po povsem generični opremi, denimo računalnikih.

… in odvisnost

Spornejša je odvisnost v nasprotni smeri. KPK namreč v poročilu ugotavlja, da so nekatera podjetja visoko odvisna od javnofinančnih prihodkov, kar po njihovem mnenju znova pomeni debelo pognojena tla za nastanek koruptivnih dejanj. Mi smo pogledali podatke za lani, in sicer smo primerjali javno objavljena letna poročila posameznih podjetij in podatke o prihodkih iz prodaje s podatki iz Supervizorja, ki smo jim odšteli DDV. Podrobneje smo si ogledali podjetja, ki so v tem obdobju prejela vsaj dva milijona evrov.

Podatki kažejo na visoko odvisnost posameznih proračunskih porabnikov od omejenega kroga IT-ponudnikov, kar duši zdravo konkurenco.

Največjo pokritost čistih prihodkov iz prodaje s prihodki iz proračuna ima podjetje 3 Gen, in sicer lani kar 96 odstotkov. Povedano drugače: v tem letu so prodali za 2,5 milijona evrov storitev, od tega državi za 2,4 milijona. Ministrstvo za javno upravo (MJU ) jim za storitve svetovanja in podpore vsak mesec plačuje nekaj nad 200.000 evrov. Drugo tako podjetje je programerska hiša Ixtlan, ki je lani iz proračuna prejela 92 odstotkov svojih prihodkov oziroma 2,4 milijona evrov. Ixtlan pretežno programira za Ministrstvo za finance pa tudi druge organe. Letos je bil  kot edini ponudnik izbran na razpisu za nadgradnjo registra davčnih zavezancev v vrednosti 1,8 milijona evrov. Nekaj nižje odstotke javnega denarja so lani imela še podjetja Astec (83 %) in Genis (74 %). Med večjimi prejemniki pa omenimo Unistar LC, ki je lani iz proračuna dobil za 7,25 milijona poslov, kar predstavlja 61 odstotkov njihovega prometa.

Vse, kar lahko rečemo ob tem, je, da ima zunanje izvajanje storitev (outsourcing) in nakupovanje blaga smisel le, če ga zaupamo izvajalcu, ki je za področje specializiran in ga opravlja na dovolj velikem delu trga, da lahko zaradi ekonomije obsega tako storitev ponudi ceneje in kakovostneje. Pri podjetjih, ki svojo dejavnost skoraj v celoti izvajajo samo za državo, in to na konkurenčno očitno deformiranem trgu, pa o čem takem ne bi mogli govoriti.

Šoping, šoping …

V zgodbo vsekakor sodi tudi načrtovanje državnih IT-nakupov. Vsakoletni načrt informatizacije države, ki ga pripravi in objavi Ministrstvo za javno upravo, že po bežnem preletu da vtis popolne razdrobljenosti. In še enkrat potrdi, da bi si – tako kot imajo to urejeno v ZDA, o čemer smo v reviji MonitorPro že pisali – morali omisliti šefa IT za celotno državno upravo. Namesto tega je ta razdeljena na vrtičke, kjer se vsak resor razvija po svoje, interoperabilnost med posameznimi sistemi pa je na precej nizki ravni.

Ministrstvo za zdravje tako pravkar gradi svoje informacijsko hrbtenično omrežje, čeprav je Slovenija že dobesedno prepredena s komericalnimi zankami, ki jih je moč najeti, svoje omrežje pa ima že leta dolgo tudi Ministrstvo za javno upravo. Podobno je z nakupi strojne in programske opreme.

Celo pri najosnovnejših pripomočkih obstajajo velike razlike: posamezna ministrstva in organi v sestavi kupujejo računalnike v povsem drugačnih razredih. Za nekatere je običajen pisarniški stroj tak za 300 evrov, v Službi Vlade RS za zakonodajo pa si bodo, denimo, prihodnje leto omislili namizne računalnike (osem kosov) po 1.000 evrov z LCD-zasloni po 500 evrov, čeprav je, priznajte, težko razumeti, kaj bodo uradniki poganjali na takih zverinah. Podobno je pri telefonih: Davčna uprava RS kupuje take po 25 evrov, Služba Vlade RS za lokalno samoupravo in regionalno politiko pa po 150 evrov.

Najbolj zanimivo pa je, da bomo po načrtih MJU v obeh letih 2011 in 2012 za informatizacijo potrošili praktično enak znesek, po 61 milijonov, kar dejansko vzbuja sum o nenačrtnem, če že ne kar centralnoplanskem porabljanju javnih sredstev.

Zadnje, na kar velja opozoriti, je, da aplikacija Supervizor ne zajema morda najzanimivejšega področja: državnih podjetij. Torej pravnih oseb zasebnega prava, ki pa so v 100-odstotni lasti države ali lokalnih skupnosti. Tak status imajo, denimo, Slovenske železnice, DARS in komunalna podjetja, ki jih ustanavljajo občine. Njihova izplačila se namreč ne vršijo prek proračuna, pač pa prek računov poslovnih bank. Kaj vse se skriva v tej sivi coni, kjer javnih naročil ni in ki jo poznavalci imenujejo kar močvirje, za zdaj ostaja skrito očem državljana, posrednega lastnika. In tako bo ostalo, dokler bo taka volja. Politična seveda.

Vsi članki tega avtorja

‹ nazaj

Komentarji

Bodite prvi in dodajte svoj komentar.

Komentiraj prispevek

Za komentiranje morate biti prijavljeni

RSS feed

Novice

Arhiv novic ›

Koledar dogodkov

Več dogodkov ›